Torek, 22. novembra 2022, ob 18. uri
GLASBENA ŠOLA NAZARJE
Barbara Verhovnik (1995) je akademska pianistka in od leta 2019 naša sodelavka in učiteljica klavirja. Poleg njenih prizadevanj za uspeh na izvajalskem kot tudi na pedagoškem področju je aktivna še v veji umetnosti, sorodni glasbi – risanju. Sicer amaterska, ampak strastna likovna umetnica, se je z risanjem in zanimanjem za slikarstvo začela ukvarjati že odkar pomni. Skozi raziskovanje raznih tehnik izražanja na papir, vse od akrilov, pastelov in svinčnika, ji je (zanjo prelomno) leto 2019 ponudilo raziskovanje tehnike bele barvice na črnem papirju. Od takrat naprej pravi, da se aktivno ukvarja zgolj s posluževanjem slednjega postopka risanja. Njena razstava bo tako kot otvoritev v svečano leto, posvečeno glasbeni šoli Nazarje ob njenem 30-letnem delovanju, tematsko usmerjena v ‘igro svetlobe in teme’, kot se rada izrazi sama.
”Moja ljubezen do likovnega ustvarjanja se je začela kazati v zelo zgodnjih letih, ko sem tu in tam mimogrede po svojem okusu okrasila kakšno steno. Kasneje sem razvila ljubezen do opazovanja predmetov in prerisovanja opaženega na papir. Risanje mi je kot otroku takrat pomenilo skorajda več, kot mi je v tistem trenutku lahko ponudila glasba. Pa vendar sem se v zgodnjih najstniških letih in pa tudi kasneje osredotočila na klavir, kar je postala in tudi ostala moja ljubezen, katero rada predajam naprej kot učiteljica ali izvajalka na odru.
Prelomnica v mojem umetniškem ustvarjanju skozi risanje je bila leta 2019, ki je bilo zame izjemno uničujoče. Medtem, ko sem se spopadala s kronično poškodbo desne roke in bila tako nezmožna igranja klavirja, sem se v spopadanju z depresijo oprijela svoje druge, že skoraj pozabljene strasti, ki sem jo bila nekako čudežno zmožna opravljati kljub bolečinam. Ker sem želela v likovni umetnosti poizkusiti nekaj novega, sem se tako lotila tehnike, ki v Sloveniji ni širše prepoznavna, in tako nevede začela pisati svoj prvi omembe vreden uspeh na področju risanja.
Risanje na črn papir ima tako zame prav posebno simboliko, ki ji rada pravim ‘svetloba v temi’. V svojem črnem obdobju sem odkrila nekaj, kar je mojemu življenju v tistem trenutku oddajalo edini vir svetlobe in smisla. Naključje ali ne, da sem se tako poslužila ravno tehnike belo na črno? Presodite sami. Poudarim pa samo še nekaj, po čemur se ravnam v zadnjih letih: V življenju ni vse črno-belo, pa vendar ni svetlobe brez teme.”
– Barbara Verhovnik.
