Loading dogodki
Ta dogodek je minil.

Mojca BITENC KRIŽAJ – sopran

Simon DVORŠAK – klavir

Koncert samospevov dr. Josipa Ipavca, zdravnika in skladatelja, ob njegovi 100-letnici smrti

Nedelja, 12. september 2021, ob 19. uri, dvorana Glasbene šole Nazarje


Zaradi razmer povezanih s COVID-19 bo število obiskovalcev koncerta omejeno, zato je potrebna predhodna rezervacija sedežev v dvorani! Rezervacijo lahko opravite ne elektronski naslov: info@gsnazarje.si
Vstop v dvorano je možen pod pogoji PCT.

 

PROGRAM:

Josip Ipavec (1873-1921)

Pomladni počitek (Hans Willy Märtens – Igor Grdina) 

Pomladna noč (Niebauer – Igor Grdina)

V pomladi (Neznan – Igor Grdina) 

V noči (Neznan – Fabjan Hafner)

V češnjevem vrtu (Neznan – Igor Grdina) 

Pred durmi (Simon Jenko)

Dve drobni ljubezenski pesmi (Heinrich Heine – Neznan)

  • Ko v tvoje mile zrem oči 
  • Po gozdu hodim in se jočem

Če mogel vzdihe bi srca utopiti (Heinrich Heine – Pavel Oblak)

Mar ti ne priča lice bledo (Heinrich Heine – Neznan) 

V tujini (Fran Vidic)

Zingara (Neznan – Igor Grdina)

Popotnikova nočna pesem (Johann Wolfgang von Goethe – Igor Grdina)

Divja roža in bršljan (Julius Rodenberg – Pavel Oblak)

Pesem (Hans Kolar – Igor Trdina)

Kraljična (Heinrich Heine – Neznan) 

Pesem v ljudskem tonu (Emil Prinz zu Schönaich-Carolath – Igor Grdina)

Jutranje potovanje (Richard Hoisel – Pavel Oblak)

Romanje v Kevlaar (Heinrich Heine – Pavel Oblak)

Naša zvezda (Simon Gregorčič)

 

Sopranistka Mojca BITENC je v sezoni 2020/21 nastopila v SNG opera in balet Ljubljana v vlogi Nedde (R. Leoncavallo, I Pagliacci) ter v HNK Ivan pl. Zajc v Reki v vlogi Maje (Z. Juranić, Opera po Kamovu), decembra pa bo nastopila na festivalu Tiroler Festspiele Erl v Avstriji v vlogi Suzel (P. Mascagni, L`Amico Fritz).

V slovenskih opernih gledališčih je upodobila Papageno in Pamino (W. A. Mozart, Čarobna piščal), Evridiko (C. W. Gluck, Orfej in Evridika), Liu (G. Puccini, Turandot), Ksenijo (V. Parma, Ksenija), Donno Anno (W. A. Mozart, Don Giovanni), Antonio (J. Offenbach, Hoffmannove pripovedke), Violetto Valery (G. Verdi, La Traviata) in Marinko (B. Smetana, Prodana nevesta). Na poletnem festivalu Zomeropera v Alden Biesnu (Belgija) je nastopila v vlogi Tatjane (P. I. Čajkovski, Jevgenij Onjegin), na poletnem festivalu v Bregenzu (Avstija) je poleti 2017 interpretirala grofico Almavivo v Mozartovi Figarovi svatbi, leta 2018 pa je tam z vlogo Micaële (G. Bizet, Carmen) nastopila na slovitem odru na jezeru.

Prejela je študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani ter nekaj nagrad na mednarodnih pevskih tekmovanjih (1. nagrada, Lav Mirski, Osijek; 2. nagrada in nagrada občinstva, Reka; 2. nagrada, Nowy Sacz; 3. nagrada, Salzburg, Mozartovo tekmovanje; 2. nagrada, nagrada občinstva, nagrada za najboljši sopran in nagrada za najboljšo interpretacijo Mozartovega dela, Deutschlandsberg). 

Z diplomo summa cum laude je končala magistrski študij petja na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani v razredu Barbare Jernejčič Fürst ter še podiplomski študij petja na zagrebški akademiji za glasbo pri Vlatki Oršanić. Dodatno se je izpopolnjevala na seminarjih pri Heleni Lazarski, Vlatki Oršanić, KS Brigitte Fassbaender in kot štipendistka isaOperaVienna pri KS Eddi Moser na Dunaju. Diplomirala je tudi na ljubljanski Medicinski fakulteti.

Kot solistka je sodelovala z različnimi orkestri in zbori (Dunajski simfoniki, zbor in orkester Slovenske filharmonije, Simfonični orkester RTV Slovenija, orkester Budimpeštanske opere, orkester Krakowske opere, orkester Reške opere, Simfonični orkester Cantabile …). Kot koncertna pevka sodeluje tudi z različnimi pianisti.

 

Dirigent Simon DVORŠAK je po končani srednji glasbeni šoli in gimnaziji v Celju najprej diplomiral  na Pedagoški fakulteti v Mariboru pod mentorstvom prof. Jožeta Fürsta, nato pa se je vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral in prejel diplomo summa cum laude v razredu maestra Marka Letonje. Izpopolnjeval se je tudi pri Georgu Pehlivanianu na akademiji v Španiji. Julija 2009 je bil sprejet na podiplomski študij na Mountview Academy of Theatre Arts v Londonu, kjer je z odliko zaključil specializacijo iz glasbenega gledališča.

Že v času študija je bil asistent dirigenta orkestra Slovenske filharmonije. Do sedaj je umetniško vodil številne orkestre širom Slovenije. Redno  sodeluje in koncertira z orkestrom Slovenske filharmonije, orkestrom SNG Maribor, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, orkestri Akademije za glasbo, orkestrom Slovenske vojske ter orkestri v Avstriji, Veliki Britaniji, Romuniji in na Hrvaškem. Za seboj ima vrsto koncertov za Glasbeno mladino Slovenije in Glasbeno mladino ljubljansko, redno sodeluje z mariborskim Festivalskim orkestrom. Veliko časa posveča glasbenemu gledališču, operi, opereti in muzikalu. Tako je kot dirigent pripravil in vodil številne premiere in krstne izvedbe del na raličnih odrih v Sloveniji in tujini. 

Njegov repertoar obsega dela od baroka do 21. stoletja, tako na koncertnem kot gledališkem odru. Za seboj ima vrsto koncertov in nastopov kot pianist korepetitor pri čemer je sodeloval s priznanimi slovenskimi in tujimi instrumentalnimi in pevskimi solisti. Pogosto snema za arhiv RTV Slovenija in je reden član žirij na glasbenih tekmovanjih in festivalih. Kot  gostujoči predavatelj redno pripravlja mojstrske tečaje v Sloveniji in Veliki Britaniji. Deluje kot umetniški vodja Hiše kulture Celje. Kot dirigent in pedagog se predano posveča delu z mladimi. Zaposlen je kot izredni profesor na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Je prejemnik bronastega celjskega grba za 25-letno delovanje v kulturi.

 

JOSIP IPAVEC

Povzeto po spletni strani Knjižnice Šentjur: http://www.sen.sik.si/index.php/dogodki-prireditve/leto-josipa-ipavca

Josip Ipavec (klicali so ga tudi Pepi ali Pepo) se je rodil 21. 12. 1873 kot sedmi od desetih otrok Gustava in Karoline, ki so živeli v Šentjurju (trg Sv. Jurij pod Rifnikom oz. Sv. Jurij ob Južni železnici), hišna št. 9. Krščen je bil kot Jožef Karl, v nemški krstni knjigi zaveden kot Josef Karl. Dve imeni nakazujeta na imenitnost, saj v podeželskem okolju ni bilo običajno, da bi otrok dobil dve imeni.

Kmalu je začel z glasbenim izobraževanjem. Že pri štirih je z očetom igral klavir, kasneje ga je poučeval tudi brat Lojze. Ljudsko šolo je končal v domačem trgu pri dobrem učitelju in pevcu Frančišku Vučniku, ki ga poučeval tudi violino. Ljudsko šolo naj bi obiskoval dlje, kot je običajno, predvidoma zaradi bolezni. Oče ga je leta 1883 poslal v benediktinski samostan Št. Lambert na Gornjem Štajerskem, kjer je dokončal prvi in drugi razred gimnazije. V samostanu je tudi pel v zboru odličnega orglarja Karola Grütza. Že takrat je Josip uglasbil nekaj duetov za violino.

Tretji in četrti razred gimnazije je končal pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem, kjer je tudi pel alt v cerkvenem pevskem zboru. V tistem obdobju je skomponiral valček za klavir in violino. Na dan velike mašne slovesnosti je orglar nenadoma zbolel, zato je na pomoč priskočil 14-letni Josip Ipavec ter na orglah spremljal orkester in pevce. Od takrat je vedno igral orgle pri šolskih mašah.

Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer je od šestega razreda igral v župnijski cerkvi pri dijaških mašah. V tem času je uglasbil »Ave Mario« za moški zbor z bariton slogom. Tam se je spoznal z Nemcem Feryjem Leonom Lulekom, kasneje znanim baritonistom. Josip je zanj skomponiral celo vrsto nemških pesmi in balad (Das Königskind, Die Woiewodentochter, Die Drei), samospevov ob spremljavi klavirja. Tudi na vseučilišču v Gradcu sta bila prijatelja in Josip ga je na nastopih spremljal na klavirju. V Gradcu se je učil glasbene teorije pri dr. Torgglerju ter uglasbil slovensko balado »Trije vojaki« za bariton in solo ob spremljavi klavirja, »Triglavsko koračnico« in četverospev »Imel sem ljubi dve«. V Gradcu je ustvaril balet oz. enodejanko pantomimo »Možiček«, s katerim je dosegel lep uspeh in se je že v tistem času v Gradcu predstavljal sedemkrat. Kasneje so »Možička« uprizorili v Mariboru, Ljubljani, Novem mestu in Celovcu.

Leta 1904 je dokončal medicinske študije v Gradcu, 15. 3. je bil razglašen za doktorja zdravilstva. Bil je specialist za oči. V letih 1904 in 1905 je delal v vojaški bolnišnici na Dunaju. V prostih urah se je učil instrumentacije pri kapelniku jubilejskega gledališča (Volksoper) Aleksandru Zemlinskem.

Od avgusta 1905 do spomladi 1907 je delal kot vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je oče Gustav Ipavec zbolel, je službo vojaškega zdravnika opustil in se vrnil v rodni Šentjur. Postal je distriktni zdravnik skrajno vzhodnega dela celjskega in skrajno zahodnega dela šmarskega sodnega okraja. V tistem času je sicer sam trg Šentjur štel okoli 400 prebivalcev. V njem je delovalo društvo Sokol, starosta katerega je bil vse do začetka 1. svetovne vojne Josip Čulek, njegov namestnik pa Josip Ipavic.

Leta 1907 se je v Gradcu poročil z Albertino Novoszad. Jeseni leta 1909 je težko zbolel. V zakonu sta se jima rodila sinova Jože in Teodor.

V Šentjurju je dokončal opero Princesa Vrtoglavka, s katero se je dolgo ukvarjal. Besedilo (v slogu evropske literarne dekadence) zanjo je napisala znana pisateljica Mara Čop-Berksova. Skupaj z vplivnimi prijatelji si je prizadeval,da bi opereto uprizorili, vendar to za časa njegovega življenja žal ni uspelo. Izvedenih je bilo le nekaj delov opere (npr. na nekem koncert v Celju je pevski zbor iz Šentjurja ob spremljavi salonskega orkestra predstavil uvodni prizor 3. dejanja opere Princesa Vrtoglavka z naslovom Urica, januarja 1914 pa je Glasbena matica izvedla tri odlomke iz opere).

Josip Ipavec je bil leta 1914 mobiliziran in poslan v Wagno na današnjem avstrijskem Štajerskem, kjer je bilo begunsko taborišče za ubežnike iz Galicije. Zaradi bolezni je bil kasneje demobiliziran in še pred koncem vojne so ga poslali domov. Sčasoma je opustil tudi zdravniško prakso. Umrl je 8. 2. 1921 v Šentjurju, kjer je tudi pokopan.

Princesa Vrtoglavka je bila prvič izvedena šele 29. 11. 1997 v SNG Maribor. Besedilo zanjo je po motivih libreta Mare pl. Berks napisal ddr. Igor Grdina.